Al Capone bi jim zavidal
Večer,2.junij2005
To, kar se dogaja zadnja leta v slovenskem klubskem nogometu, bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno. Ker Olimpija, Mura in Ljubljana niso izpolnjevale licenčnih pogojev, jih je Nogometna zveza Slovenije odslovila iz prve lige. Kje bodo ti klubi poslej tekmovali, še ni jasno. Je pa jasno, da se lahko za denar pod nosom obrišejo davkarija in drugi upniki (večinoma nogometaši). Ne bomo dali roke v ogenj, toda trije "grešniki" se lahko zelo hitro vrnejo med prvoligaše. Pot je zelo preprosta.
Primer: vsi trije gredo v likvidacijo, nato pod novim imenom začnejo tekmovati v najnižji ligi, čez pol leta se združijo s kakšnim drugoligašem ali tretjeligašem, ta pa nato spremeni ime. In spet imamo Olimpijo, Muro in Ljubljano. Na istih stadionih, v istih slačilnicah in brez dolgov. Slovenska prestolnica ne bo dolgo brez prvoligaškega nogometa, ker je v "rezervi" drugoligašinja Svoboda, ki se prihodnje leto že lahko uvrsti med prvoligaše, v Prekmurju pa bo začasno vrzel zapolnila Nafta. Pač nekaj časa ne bomo imeli največjega in edinega slovenskega derbija med Mariborom in Olimpijo. Toda hudič ni nikoli tako črn, kot je videti. Sploh pa ne, ko gre za nogomet in pretkane funkcionarje, ki bi jim zavidal, če bi še živel, celo Al Capone.
Enako bi lahko naredili še drugi prvoligaši, ki imajo prav tako veliko dolgov. Nekaj časa bi imeli "čudno prvo ligo", a bi se zadeve dokaj hitro uredile. Toda šalo na stran. Seveda se je najprej treba vprašati, zakaj imajo naši klubi denarne težave. Odgovor je preprost. Zato ker so v nekaterih klubih ljudje, ki ne znajo gospodariti, v drugih pa so lahkomiselni. Če bi nogometni funkcionarji tako gospodarili v zasebnem življenju, bi zanesljivo beračili.
In kje so v tej zgodbi nogometaši? Ko ni dolgov, so vsi zadovoljni in jim je malo mar, kaj bo v prihodnosti. A niso krivi nogometaši, temveč ljudje v klubih, ki so za ceno uspeha (pa čeprav enkratnega) pripravljeni klub pahniti v dolgove, da se lahko tolčejo po prsih. Ko začne voda teči v grlo, v klubu ni praviloma nihče kriv. Krivci kot po pravilu pobegnejo, naivni ostanejo in začnejo zidati na ruševinah.
Prvoligaško nogometno prvenstvo je končano, v sredini tega meseca se bodo začele priprave za novo sezono. Za dobro delo pošteno plačilo in nasprotno. Tako bi vsaj moralo biti. Toda dvomimo, da so pri katerem koli prvoligašu izpolnili obveznosti do nogometašev. Večinoma slišimo, da jih šele bodo, in to v kratkem. In to naj bi bil poklicni nogomet?
Očitno je za Slovenijo dovolj prva liga z desetimi klubi. Poleg tega si večina klubov ne more privoščiti poklicnih nogometašev. Zato naj ima vsak klub toliko poklicnih igralcev, kolikor jih lahko plača. Kakovost nogometa ne bo slabša, če bodo v klubih brcali profesionalci, igralci ob delu in študenti. Tako je včasih bilo tudi pri nas, v številnih državah pa je še vedno.
Slobodan Pejić
To, kar se dogaja zadnja leta v slovenskem klubskem nogometu, bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno. Ker Olimpija, Mura in Ljubljana niso izpolnjevale licenčnih pogojev, jih je Nogometna zveza Slovenije odslovila iz prve lige. Kje bodo ti klubi poslej tekmovali, še ni jasno. Je pa jasno, da se lahko za denar pod nosom obrišejo davkarija in drugi upniki (večinoma nogometaši). Ne bomo dali roke v ogenj, toda trije "grešniki" se lahko zelo hitro vrnejo med prvoligaše. Pot je zelo preprosta.
Primer: vsi trije gredo v likvidacijo, nato pod novim imenom začnejo tekmovati v najnižji ligi, čez pol leta se združijo s kakšnim drugoligašem ali tretjeligašem, ta pa nato spremeni ime. In spet imamo Olimpijo, Muro in Ljubljano. Na istih stadionih, v istih slačilnicah in brez dolgov. Slovenska prestolnica ne bo dolgo brez prvoligaškega nogometa, ker je v "rezervi" drugoligašinja Svoboda, ki se prihodnje leto že lahko uvrsti med prvoligaše, v Prekmurju pa bo začasno vrzel zapolnila Nafta. Pač nekaj časa ne bomo imeli največjega in edinega slovenskega derbija med Mariborom in Olimpijo. Toda hudič ni nikoli tako črn, kot je videti. Sploh pa ne, ko gre za nogomet in pretkane funkcionarje, ki bi jim zavidal, če bi še živel, celo Al Capone.
Enako bi lahko naredili še drugi prvoligaši, ki imajo prav tako veliko dolgov. Nekaj časa bi imeli "čudno prvo ligo", a bi se zadeve dokaj hitro uredile. Toda šalo na stran. Seveda se je najprej treba vprašati, zakaj imajo naši klubi denarne težave. Odgovor je preprost. Zato ker so v nekaterih klubih ljudje, ki ne znajo gospodariti, v drugih pa so lahkomiselni. Če bi nogometni funkcionarji tako gospodarili v zasebnem življenju, bi zanesljivo beračili.
In kje so v tej zgodbi nogometaši? Ko ni dolgov, so vsi zadovoljni in jim je malo mar, kaj bo v prihodnosti. A niso krivi nogometaši, temveč ljudje v klubih, ki so za ceno uspeha (pa čeprav enkratnega) pripravljeni klub pahniti v dolgove, da se lahko tolčejo po prsih. Ko začne voda teči v grlo, v klubu ni praviloma nihče kriv. Krivci kot po pravilu pobegnejo, naivni ostanejo in začnejo zidati na ruševinah.
Prvoligaško nogometno prvenstvo je končano, v sredini tega meseca se bodo začele priprave za novo sezono. Za dobro delo pošteno plačilo in nasprotno. Tako bi vsaj moralo biti. Toda dvomimo, da so pri katerem koli prvoligašu izpolnili obveznosti do nogometašev. Večinoma slišimo, da jih šele bodo, in to v kratkem. In to naj bi bil poklicni nogomet?
Očitno je za Slovenijo dovolj prva liga z desetimi klubi. Poleg tega si večina klubov ne more privoščiti poklicnih nogometašev. Zato naj ima vsak klub toliko poklicnih igralcev, kolikor jih lahko plača. Kakovost nogometa ne bo slabša, če bodo v klubih brcali profesionalci, igralci ob delu in študenti. Tako je včasih bilo tudi pri nas, v številnih državah pa je še vedno.
Slobodan Pejić
posted by O.marian at 3:29 AM
0 Comments:
Post a Comment
<< Home